boomerank - specialisti za učinkovit splet

Zdaj gre zares.

Par mesecev se sicer že trudim na noge postavit oddelek za spletne rešitve boomerank pod okriljem podjetja Kaše informatika. Ampak prodajat spletne strani brez da imaš svojo, ni toliko fino, sploh če gre stvar od začetka in zato tudi ni "pravih" referenc. Zdaj imamo tudi svoj boomerank sajt, kjer lahko pokažemo kaj znamo in (kmalu) kaj smo naredili.

Če potrebujete učinkovito spletno predstavitev sedaj veste kam se morate obrniti :-)

Sneg

Evo, draga sestrica samo zate, ker ti ne morem poslat slikc po mailu. Tale tvoj ubogi mailbox je pač prepoln :-((
Da boš videla, koliko snega smo dobili pred novim letom - da ne pozabiš kako je pozimi.

Spet doma

Kakor vse stvari in dogodki, se je tudi najina pot končala. V soboto popoldne naju je propelerski leteči bus dostavil na Brnik. Lahko ste nama hvaležni, ker sva vam pripeljala spet nekaj sonca, ki ga baje že nekaj časa ni bilo. Tako pa je bil za naju prehod malo lažji.

Aklimatizacija poteka hitro in brez posebnih težav. Včeraj smo imeli v Retečah semenj, tako da smo se ga napokali do sitega in čez. Pa še kakšen pirček smo spili, kot se to za farni praznik spodobi.

Batumi

Iz Tbilisija sva se po 20 km klanca direkt iz mesta dvignila v povsem drugacno Gruzijo. V hribe. Tako sva cel teden brcala po zelenih klancih gor in dol. Po asfaltu, makedamu, kamnih ... kar je pac prislo. Dva dni sva se vozila vzporedno z novim naftovodom Baku-Dzejhan, ki ga gradijo ze celo leto in ga bodo kot kaze se kaksno leto. Precej zanimiva zadeva, ki gre cez vse hribe in doline - vedno po vrhu. Za vsem tem seveda stojijo americani.

Najvisje sva pribrcala do 2454 m in se pol spustila v zimskosportni center Bakuriani, kamor bi lahko kdaj prisli malo smucat. Ampak bo bolje cez nekaj let, ko bo narejenih se nekaj novih zicnic. Hudo lepo. Po dolini sva se nekaj km po glavni cesti presvercala z avtom, pol pa spet v rovte in cez dva jurja visok prelaz proti Crnemu morju. Na poti sva okusila se gostoljubnost hribovskih Gruzijcev, ki so naju napitali in naspali, da je bilo veselje.

Tako se je zacetna slika Gruzije obrnila precej na bolje in jo toplo priporocava. Sploh hribe seveda. Ce bi imela se kaksen teden cajta, bi se zapodila se v hribe visokega Kavkaza, a bo zal to ostalo za kdaj drugic. Trenutno se namakava v Batumiju, par km od turske meje. Zal kljub temu nimajo kebaba, kot sva ga zeljno pricakovala :-(

Se par dni, pa letimo domov.

Gruzija

Po tistem skisanem vremenu in pocitku sva jo mahnila proti meji. Kavkaske gore so bile na zalost se vedno zavite v meglo, tako da so bili razgledi bolj slabi. Je bilo pa na poti zato sonce. Mejo sva prestopila brez tezav, so ze kar sami vedeli, da ne rabiva vize, tako da ni bilo nic nepotrebnega pregovarjanja. Le stare babe so vrescale, ko so jim pri prestopu meje pregledovali torbice in njihove punkle. Prav hecno je bilo.

Gruzija naju je pricakala precej drugacna kot sva jo pricakovala. Zadnji Azerbajdzanski kraji pred mejo so bili tako napedenani, da sva mislila, da bo pa cez mejo amerika. Pa ni bila. Prej siptarija. Vse je bolj razsuto, gospodarstvo je na tleh, ceste so slabse, zivljenje pa je za odtenek drazje. Ljudje so brez volje, samo bulijo vate kukr eni tepci in se nalivajo z alkoholom. Pir, vino, vodka ... Zacnejo seveda ze takoj zjutraj. Pravo nasprotje Azerbajdzana. Edin vec nemskih avtov imajo - nekako je vse precej podobno lanski Kirgiziji.

Trenutno sva se ustavila v Tbilisiju, od koder jo sibava naprej proti Crnemu morju. Mal cez hribe, tako da upam, da naju ne bo prevec zeblo. Nekako ni slutiti tistega vrocega poletja. Srecala sva dva Avstrijca, ki sta tri tedne biciklirala tukaj in ju je skoz pralo. Gulp.

Aja, kabel za fotoaparat je ostal v sobci pri eni tecni bakici. Zato dons nc slikc.

Qabala

Vilce sva na koncu malo polimala in povezala, saj je vse drugo slo v nic. Takih vilc v Bakuju nimajo, svasat se jih pa tudi ni dalo, ker so iz enih cudnih snovi - ta haupt majstri k svasajo aluminij in take stvari so dobil zadevo v roke, pa ni bilo nic. Pol sva se pozabla najin vodnik, pa sva ga na sreco drugi dan dobila nazaj.

Zdej sva peti dan na biciklu, ko naju je ujel dez. Do tu je bilo vreme prav prijetno - tam do 30 stopinj; mesec nazaj pa je bilo tukaj 40 stopinj in vec. Na zacetku je bilo vse zelo suho, sama puscava, tako da je seveda malo ponagajal tudi veter. Na sreco pa je od Shamahija naprej zacela pokrajina zelenet, zaceli so se hribcki, ki sva jih prevozila gor in dol. Super.

Ljudje so tako neverjetno prijazni, da naju kar castijo za jest in pit in potem, kot je to v navadi marsikje drugje, sploh nic ne tezijo, ampak gremo lepo vsak svojo pot. Seveda nama pomaga Juretovo "bogato znanje" ruscine, he he. Na poti jeva samo mjasa (meso), in sicer odlicno ovcetino, ki jo dobis na vsakem koraku. Tudi tako, ki je par minut nazaj se veselo tekala naokoli. Spiva kjerkoli nanese. Sprobala sva tudi tipicni stari, razpadajoci, 10 nadstropni ruski hotel, brez prave vode in skreta, kot tudi idilicno taborjenje ob majhnem ribniku, obdana z goskami, kravami ...

Baku

Velike skatle se resda tezje izgubijo, ampak to se ne pomeni, da so odporne na vse udarce, ki jih doletijo na poti, oz. predvsem pri nalaganju in zlaganju v/iz letala ...

V trdi noci sva pristala na Bakujskem letaliscu. Za vizo se ni blo treba matrat, malo izpolnjevanja obrazcev, dve slikci in 40 USD, pa si ze “welcome to Azerbaijan”. Se zdalec od tega, da bi bila edina belaka s potrebo po vizi.

Namestiva se v kot nepricakovano spedenanega letalisca, da sestaviva skupaj najina bicikla. Nobenih tezakov! En stric naju je celo castil caj in pecivo in se kuj spokal stran. Hvala mu za dober zajtrk! Zakaj ni se kje drugje tako lepo? Kakorkoli, odpreva skatli in zacneva sestavljat. Ampak lej ga zlomka. Evin roza Elancek nekako ni sel skupaj. Hmmmm ... Ups, vilce so malo majavo in se malo prevec po svoje obracajo. Pocile so! Mater vola in Elan kvaliteta.

Malo sva jih polimala s silver tejpom, tako da se da pelat, ampak brez bremz, ker vse malo krivo nese. Zdaj tukaj po Bakuju isceva kaksen nadomestek, pa zaenkrat slabo kaze. Skoda, ker nisva gledala vseh nanizank MacGyverja. Gotovo je v kaksnem delu tudi to popravljal.

Drugace je tale Baku kar fin. Prav prijetna obmorska klima s temperaturo malo pod 30 stopinj naju prav lepo uspava. Ljudje so kot se spodobi zelo (bolj od pricakovanega) prijazni, malo je le treba merkat, da te prevec ne nategnejo. Povsod, celo v lekarni, kjer imajo cene napisane! Vse skupaj zgleda kar dost bogato, veliko se gradi, poleg prevladujocih Lad in Volg pa se vozi veliko velikih, novih, dobrih avtomobilov. Ene najboljsih majo policaji. Same nove Passate in BMW-je.

Kako se izgubi prtljaga?

Kratka zgodbica po resnicnih dogodkih o treh potovalkah, ki so bile iz praskega letalisca namenjene v kraj A, prispele so pa s povsem drugim letalom v kraj B. Kaj se je dogajalo potem, nama ni znano.

Stric z vlakcem, polnim potovalk za nabasat na avion malo bolj na ostro zavije in s kupa padejo tri nic hudega slutece potovalke. Vlakec se odpelje dalec na drugo stran. Potovalke nekaj casa osamljeno lezijo na tleh in le vsakih par minut pride mimo kaksen letaliski delavec ter jih le bezno osvrkne s pogledom. Nakar se pojavi mojster s praznim vlakcem – kar eden – pobere tri potovalke in jih flikne na svoj vlakec. Ali je kej pogledal kaj pise gor? Seveda ne, to ni njegovo delo. Odpeljal jih je nekaj metrov prec, do najblizjega letala, kamor so ravno spravljali potovalke. Vrgel jih je na kup in sel. Nase tri potovalke so tako nasle svoj prostor, ceprav so letele na drugi konec sveta kot njihovi srecni lastniki.

Zdaj veste, zakaj lahko traja precej dolgo casa, da najdejo vaso izgubljeno prtljago oz. da je uspeh, ce jo sploh najdejo.

Vse skupaj sva neprizadeto opazovala s terase letalisca, ko sva cakala na najin let. Se dobro, da imava velike skatle, ki se tezje zgubijo.