Vilce sva na koncu malo polimala in povezala, saj je vse drugo slo v nic. Takih vilc v Bakuju nimajo, svasat se jih pa tudi ni dalo, ker so iz enih cudnih snovi - ta haupt majstri k svasajo aluminij in take stvari so dobil zadevo v roke, pa ni bilo nic. Pol sva se pozabla najin vodnik, pa sva ga na sreco drugi dan dobila nazaj.
Zdej sva peti dan na biciklu, ko naju je ujel dez. Do tu je bilo vreme prav prijetno - tam do 30 stopinj; mesec nazaj pa je bilo tukaj 40 stopinj in vec. Na zacetku je bilo vse zelo suho, sama puscava, tako da je seveda malo ponagajal tudi veter. Na sreco pa je od Shamahija naprej zacela pokrajina zelenet, zaceli so se hribcki, ki sva jih prevozila gor in dol. Super.
Ljudje so tako neverjetno prijazni, da naju kar castijo za jest in pit in potem, kot je to v navadi marsikje drugje, sploh nic ne tezijo, ampak gremo lepo vsak svojo pot. Seveda nama pomaga Juretovo "bogato znanje" ruscine, he he. Na poti jeva samo mjasa (meso), in sicer odlicno ovcetino, ki jo dobis na vsakem koraku. Tudi tako, ki je par minut nazaj se veselo tekala naokoli. Spiva kjerkoli nanese. Sprobala sva tudi tipicni stari, razpadajoci, 10 nadstropni ruski hotel, brez prave vode in skreta, kot tudi idilicno taborjenje ob majhnem ribniku, obdana z goskami, kravami ...