Gruzija

Po tistem skisanem vremenu in pocitku sva jo mahnila proti meji. Kavkaske gore so bile na zalost se vedno zavite v meglo, tako da so bili razgledi bolj slabi. Je bilo pa na poti zato sonce. Mejo sva prestopila brez tezav, so ze kar sami vedeli, da ne rabiva vize, tako da ni bilo nic nepotrebnega pregovarjanja. Le stare babe so vrescale, ko so jim pri prestopu meje pregledovali torbice in njihove punkle. Prav hecno je bilo.

Gruzija naju je pricakala precej drugacna kot sva jo pricakovala. Zadnji Azerbajdzanski kraji pred mejo so bili tako napedenani, da sva mislila, da bo pa cez mejo amerika. Pa ni bila. Prej siptarija. Vse je bolj razsuto, gospodarstvo je na tleh, ceste so slabse, zivljenje pa je za odtenek drazje. Ljudje so brez volje, samo bulijo vate kukr eni tepci in se nalivajo z alkoholom. Pir, vino, vodka ... Zacnejo seveda ze takoj zjutraj. Pravo nasprotje Azerbajdzana. Edin vec nemskih avtov imajo - nekako je vse precej podobno lanski Kirgiziji.

Trenutno sva se ustavila v Tbilisiju, od koder jo sibava naprej proti Crnemu morju. Mal cez hribe, tako da upam, da naju ne bo prevec zeblo. Nekako ni slutiti tistega vrocega poletja. Srecala sva dva Avstrijca, ki sta tri tedne biciklirala tukaj in ju je skoz pralo. Gulp.

Aja, kabel za fotoaparat je ostal v sobci pri eni tecni bakici. Zato dons nc slikc.